Kolesarji za kolesarje

Green Karst Trail: voziti kolo pomeni živeti!*

Tomo Križnar je pred mnogimi leti v svoji knjigi ”Z biciklom okoli sveta (O iskanju ljubezni)” zapisal, da je kolo ravno pravo prevozno sredstvo za resničen stik z deželo, ljudmi in prostorom. Peš si prepočasen, z avtom pa je kot bi skozi šipo lizal med.     

No, z Blažem prejšnji teden nisva šla okoli sveta, še okoli Slovenije se nisva peljala, naredila pa sva dobrih  300 kilometrov dolg ”krog” med Postojno, Bloško planoto, snežniškimi gozdovi in Brkini. Pri Bike Slovenia so to traso poimenovali Green Karst Trail.

Kaj sploh je Green Karst Trail?
Green Karst Trail je večdnevna nepodprta kolesarska avantura čez Notranjsko in Primorsko – Zeleni kras. Dogodek se bo odvijal med 18. in 23. junijem 2026 in to bo že njegova peta ponovitev. Štart in cilj sta v Postojni. Trasi sta dve: zelena je dolga 300 km in ima nekaj čez 5.000 višincev ter se jo brez težav odpelje z gravel kolesom. Rdeča je daljša, ima 450 km in 7.800 višincev. Najprej sledi zeleni, v Brkinih pa zavije čez Kras in se nazaj v Postojno vrača po Vipavski dolini in čez Nanos. Rdeča je v drugem delu primernejša za gorska kolesa.    

Po prijavi in plačilu štartnine organizator pošlje GPX datoteko trase. Vsak udeleženec se sam odloči, na koliko etap (če sploh) jo bo razdelil.  V razpisu je predlaganih nekaj kolesarjem prijaznih točk (GKT FP –  friendly point) za (brezplačno) okrepčilo in spanje, ki so razporejene vzdolž celotne trase. Vsak udeleženec dobi sledilno napravo (treker), njegovo gibanje pa lahko v živo spremljamo na spletni strani www.bikeslovenia.si. Na poti je nekaj virtualnih kontrolnih točk, kjer se ni potrebno ”štempljati”, ampak jih treker sam zabeleži. V cilju te po uspešno zaključeni avanturi čakata velika medalja in mrzla pijača.

Dva dneva, 300 kilometrov in en cilj
Z Blažem sva si za ogled in preverjanje zelene trase rezervirala dva dneva. Nataša in Tomaž iz Bike Slovenia sta nama za prenočitev predlagala kamp Beli Gaber. Ta je, kako pripravno, točno na polovici trase tako po kilometrih, kot po višincih. 300 kilometrov je predolga pot, da bi si zapolnil vse lepote, a ostali so pozamezni drobci in fotografije, ki skupaj nazaj sestavijo ta lep mozaik.

Prvi dan: od Predjamskega gradu do Snežnika
Že začetek je bil lep. Čez prostrana polja sva jo mahnila pod Nanos, a že pred njim zavila na Predjamski grad. Za njim sva zavila v prostrane gozdove in gladka makadamska pot naju je na sonce pripeljala šele tik pred Planino. A veš, da se z dvorca Haasberg vidi Triglav točno tak, kot je v našem grbu? V Rakovem škocjanu se nama je nasproti pripeljalo nekaj starejših kolesarjev, potem pa se je že videla modrina Cerkniškega jezera. V Cerknici sva si privoščila sladoled. In kavo. In rogljič. Za Begunjami se je gozd spremenil. Borovci so ga naredili svetlejšega, cesta pa je ostala gladko bela. Takrat sem se začel spraševati, zakaj se sploh še ukvarjamo z luknjastim asfaltom, če pa imamo toliko lepih makadamskih poti. Do izvira Iške se nisva spustila, pot je zavila na Bloško planoto, mimo Bloškega jezera. Druga kava je po žilah stekla v gostilnici Domin (GKT FP) v Novi Vasi. 
Pod gradom Snežnik je že dišalo po večerji v Belem gabru. Prvi dan sva naredila 157 kilometrov in skoraj 2.500 višincev.

Kamp Beli Gaber – več kot le postanek za noč
Kamp Beli gaber (GKT FP) si zasluži posebno omembo. Skrit v senci Snežnika ponuja predvsem ... mir. Prijazna Mateja in zgovorni Beno sta kljub začudenju domačinov (kdo bo pa sem hodil?) svojo željo po drugačnem kampu spremenila v realnost. Realnost, ki je zaživela. Mateja pravi, da imata največ prehodnih gostov, ki pa se jim naenkrat ne mudi več naprej in kar ostanejo. Beno pozna nešteto zanimivih zgodb z območja, ki je bilo že od davnih časov vedno mejno področje. Na parkirišču je prostor za par samooskrbnih avtodomov, na terasah lahko stoji do 10 šotorov, zgradila pa sta tudi nekaj majhnih lesenih hišk, ki od spodaj izgledajo kot otroške, v resnici pa v njih lahko dva ali trije udobno prespijo. Z Blažem sva dobila vsak svojo hiško. Mateja je rekla, da se morava dobro odpočiti, saj naju čaka še en dolg dan.

Drugi dan skozi deželo medvedov in brkinskih klancev
Jutro je bilo sveže, kot se za okolico Babnega polja spodobi. Gosti kampa si lahko obroke pripravljajo v veliki skupni kuhinji, nama je zajtrk pripravila Mateja. Zaklepetali smo se in na štartu sva ”zamujala” pol ure. Šla sva v snežniške gozdove, ki so največje slovensko domovanje medvedov. Beno naju je pomiril, da niso nevarni, so pa neverjetno radovedni. Medveda nisva srečala, največja zverina, ki nama je prekrižala pot, je bila veverica.

Snežnik se je komaj znebil snega in gozdovi pod njim so bili šele na začetku pomladi. Nekajkrat sva se dotaknila slovensko-hrvaške meje. Poti so bile za spoznanje bolj grobe. Še vedno idealne za makadamsko kolo, a je sem in tja malo bolj streslo. Na Sviščakih imajo dobre in poceni štruklje. Na Mašunu sva se ustavila le za slikanje pri legendarnih motorkah. Milanjo (ne Melanijo) sva videla le v rit. V Ilirski Bistrici sva bila spet na rogljičkih. Čez Brkinske griče so se že malo čutile noge. Kilometer klanca pod Šembijami ima povprečni naklon 13 %. Fante, ki so sedeli v senci sem vprašal, če res niso znali narediti še malo bolj strmega – bi bila vsaj prej gor. Spust s Šilentabora je bil pravi rokenrol – a v počasnem ritmu. V Pivki sva bila že čisto blizu cilja, a se je Tomaž odločil, da tako naravnost ne bo šlo. Po njegovem je do Postojne še 30 kilometrov! Seveda, če zaviješ še proti Pivškim presihajočim jezerom. Drugi dan sva prevozila 143 km, a se je nabralo nekaj več višincev. Garmin jih je naštel 2.850.

Cilj v Postojni in občutek, ki ostane
Ko sva se vrnila v Postojno, naju je na cilju pričakala ekipa Bike Slovenia. Stisk roke, spominska fotografija, povabilo na zasluženo večerjo in tisti dober občutek, da sva v dveh dnevih naredila nekaj velikega. Če me danes kdo vpraša, ali se splača iti na Green Karst Trail, je odgovor preprost: ja, poti so prelepe, da bi jih samo gledal na slikah in zemljevidu.

Zakaj se Green Karst Trail splača doživeti?
V dveh dnevih sva naredila točno 300 km in 5.300 višincev. 186 kilometrov je bilo makadama (62 %) in 114 km asfalta. Nataša in Tomaž sta traso Green Karst Traila speljala skozi kraje, ki sem jih prej poznal le bežno. Oba z Blažem sva bila nad traso navdušena. Kakšne lepote nam ponuja Slovenija! Kaj vse imamo in česa vse ne poznamo! Po vsem, kar sva lepega videla in doživela, kar nisva mogla verjeti, da sva bila na poti le dva dni.

Green Karst Trail ni dirka. Je doživetje.
Seveda bi se to dalo stisniti tudi v eno samo etapo, a bi bilo škoda v temi voziti po tako lepi deželi. In poti so prelepe, da bi jih odpeljali na hitro. Morda pa vseeno ... naslednjič.

Ogledno turo sva opravila na povabilo Bike Slovenia in RRA Zeleni kras, zapis pa odraža mojo pristno izkušnjo trase Green Karst Traila, narave in ljudi Zelenega krasa. Obisk destinacije in pripravo vsebine je sofinancira Slovenska turistična organizacija.    

Avtor besedila in fotografij: Matej Hartman

*še en Tomov citat